Obdobje gospodarske krize pušča vse hujše posledice za znanost v Sloveniji. Najbolj upadanje sredstev občutijo znanstveniki mlajše in srednje generacije, saj novih in nadomestnih zaposlitev skorajda ni, bistveno manj pa je tudi razpisov, na katerih bi lahko kandidirali s svojimi raziskavami. Sposobni raziskovalci zato odhajajo v tujino, od koder se redko vračajo, kar se bo kmalu poznalo tudi na kakovosti visokošolskega študija in odličnosti raziskovanja v Sloveniji.

Zato predlagamo, da se prednostno udejanji določilo v Državnem zboru sprejetega Nacionalnega programa visokega šolstva 2011–2020, po katerem lahko posamezni raziskovalec ali profesor za svoje delo hkrati iz javnih sredstev prejema le eno plačo oziroma ne več kot sto odstotkov svojega predvidenega dohodka. Nad sto odstotkov bi bilo po novem mogoče plače na univerzah in inštitutih dvigniti le s pridobitvijo financiranja izven nacionalnih proračunskih virov - recimo z evropskimi projekti, zasebnim financiranjem, ipd.

Kot je znano, se sedaj približno polovica državnega proračunskega denarja, namenjenega za raziskovanje, porabi za plačila dodatkov k plačam že stoodstotno zaposlenih raziskovalcev in visokošolskih učiteljev. Hkrati se neprestano povečuje število znanstvenikov in profesorjev, ki enako delo kot redno zaposleni opravljajo preko prekernih oblik plačevanja.

Prepričani smo, da bi se z uveljavitvijo preproste omejitve, po kateri lahko posameznik hkrati prejema le eno plačo iz proračunskih virov, tudi brez povečanja skupnih sredstev, ki jih država namenja za znanost in visoko šolstvo, razmere na področju raziskovalnega in akademskega dela v državi opazno izboljšale. V raziskovalno in pedagoško delo bi bilo tudi z obstoječimi sredstvi tako mogoče vključiti veliko več ljudi, kar bi omogočilo večji pretok znanja in povečalo kreativnost okolja. Vsi raziskovalci bi bili tudi bistveno bolj motivirani, da iščejo stik z neposrednimi naročniki svojih raziskav, ki bi znali koristno uporabiti njihovo znanje in sposobnosti.