Udeleženke in udeleženci delavnice, ki je potekala 17. 4. 2013 v okviru Tedna svobodne univerze na FiIozofski fakulteti v Ljubljani, so bili asistenti in asistentke ter zaposleni na nekaterih drugih delovnih mestih v enakem položaju (predvsem višji predavatelji, lektorji, bibliotekarji in tudi raziskovalci na projektih) z različnih fakultet Univerze v Ljubljani. Udeleženci in udeleženke delavnice smo ugotovili, da številni zaposleni na Univerzi daljše obdobje neupravičeno ostajajo na asistentskih delovnih mestih, čeprav imajo nazive docentov, izrednih ali celo rednih profesorjev. Izhodiščno so bila asistentska delovna mesta namenjena uvajanju mladih diplomiranih kadrov v univerzitetno raziskovalno in pedagoško delo, zdaj pa ta mesta praviloma zasedajo visoko kvalificirani kadri srednjih let.  Izvajajo vse vrste pedagoških in raziskovalnih dejavnosti, in sicer v večjem obsegu kot zaposleni na učiteljskih delovnih mestih, vendar za to prejemajo nižje plačilo in so jim iz različnih razlogov kršene tudi druge pravice, ki jih prinaša ustrezno delovno mesto. Zakonsko pa naj bi bili asistenti, ki izvajajo predavanja, celo v prekršku. Razlogi, da se njihov status ne izboljša, so finančni, temeljijo pa tudi na željah delodajalca in starejših kolegov, da bi ohranjali univerzitetno kadrovsko piramido in tradicionalne cehovske odnose. Udeleženci in udeleženke delavnice smo sprejeli naslednje sklepe in zahteve: 1. Univerza v Ljubljani naj oblikuje jasna in enotna merila napredovanja: posamezni pravilniki so v nasprotju drug z drugim, napredovanje v pedagoškem nazivu je podvrženo pogostim spremembam kriterijev, njihovo doseganje pa v resnici ne prinaša napredovanja in nagrajevanja.    2. Izvajanje akreditiranih študijskih programov mora asistentom predavateljem zagotavljati enake pravice kot drugim pedagogom: asistent predavatelj pač ni samo asistent. Tudi vsi asistenti, ki izvajajo nepolne učiteljske obveznosti (manj kot 6 ur tedensko), naj za vsako izvedeno predavateljsko uro prejmejo ustrezno plačilo. 3. Merila za pridobitev znanstvenega naziva so osnova za izdane licence za pedagoško delo na Univerzi v Ljubljani (docenti, izredni in redni profesorji). Z merili univerza vrednoti in potrjuje kvaliteto minulega raziskovalnega dela kandidatk in kandidatov. Delež plače vseh, ki opravljajo pedagoško delo na univerzi, torej tudi asistentov, izhaja iz doseženega znanstvenega naziva. Sporno je, da se zdaj na nekaterih fakultetah kar celotna višina plače določa glede na asistentsko delovno mesto, kar pomeni, da je raziskovalno delo asistentov na Univerzi v Ljubljani tudi na tej ravni podcenjeno. Univerza in vse njene članice naj upoštevajo nazive, ki jih same podeljujejo, ne pa da iz leta v leto same znižujejo njihovo vrednost in standard znanstvenega podmladka. 4. Izbirna predavanja se pri vlogah za prevedbo nazivov zdaj ponekod ne vrednotijo enako kot obvezna predavanja, kar nikakor ni prav. Tako naknadno uvedeno različno vrednotenje izvajalcev glede na naravo njihovega predmeta je krivična in v popolnem nasprotju z osnovnimi načeli izbirnosti in individualiziranosti študija, ki naj bi spadali med bistvene prednosti bolonjske reforme. 5. V končni instanci zahtevamo univerzitetno izenačitev pridobljenega znanstvenega naziva in delovnega mesta, saj obseg opravljenega pedagoškega dela (10-14 ur predavanj, seminarjev in vaj tedensko) in mnoge druge profesionalne zahteve do asistentov dokazujejo, da – razen selektivnega varčevanja pri stroških dela – ni nobenega drugega razumnega razloga za ohranjanje ‘’univerzitetne kadrovske piramide’’: del akademske skupnosti (asistenti vseh nazivov in nekateri drugi delavci v podobnem položaju) opravlja enaka in po številu ur tudi do dvakrat obsežnejša pedagoška dela kot njihovi kolegi na učiteljskih delovnih mestih, vredni pa so manj. Ukinjanje delovnih mest ob upokojevanju ali napredovanju dodatno povečuje prav delovne obremenitve asistentov in pogodbenih sodelavcev. Taki odnosi vodijo v diskriminacijo, zato so v nasprotju z javno akademsko skupnostjo, solidarnostjo in avtonomijo. Asistenti z učiteljskim nazivom in drugi zaposleni v podobnem položaju v opisanih razmerah ne moremo več kvalitetno opravljati svojega dela, zato pričakujemo podporo vseh pedagoških in nepedagoških delavcev na univerzi, predvsem pa kolegov na učiteljskih delovnih mestih: vseh tistih, ki jim ni vseeno za dolgoročni razvoj znanosti in strok ter za kakovost javne univerze v Sloveniji. Pričakujemo, da bodo rektor Univerze v Ljubljani in dekani posameznih fakultet UL resno premislili o navedenih napakah in čimprej poiskali ustrezne rešitve. Podpisniki: Dr. Peter Simonič, docent, FF, 44 let Dr. Karin Cvetko Vah, izredna profesorica, FMF, 38 let Dr. Jasna Prezelj, izredna profesorica, FMF, 43 let Dr. Andreja Vezovnik, docentka, FDV, 32 let Dr. Matjaž Konvalinka, docent, FMF, 33 let Dr. Marija Zupančič, docentka, FKKT, 45 let Dr. Franc Požgan, docent, FKKT, 39 let Dr. Barbara Pihler, docentka, FF, 39 let Dr. David Movrin, docent, FF Dr. Uršula Lipovec Čebron, docentka, FF, 37 let Dr. Agata Šega, docentka, FF, 47 let Dr. Matej Dolenec, docent, NTF, 39 let Dr. Alenka Bartulović, docentka, FF, 32 let Dr. Gregor Starc, docent, FSP Dr. Miha Kozorog, docent, FF, 38 let Dr. Matej Supej, izr. prof., FSP, 39 let Dr. Maja Šabec, docentka, FF, 48 let Dr. Marija Petek, docentka, FF, 56 let Dr. Miha Fošnarič, docent, FE, 38 let Dr. David Dolžan, docent, FMF, 40 let Dr. Andreja Žgajnar Gotvajn, docentka, FKKT